Smo v Slovenski kinoteki, vi pa ste predsednik Francoske kinoteke. Kako vidite vlogo Kinoteke?
Francosko kinoteko je leta 1936 ustanovil nor človek po imenu Henri Langlois. Oboževal je nemi film in skupaj s prijatelji ustanovil Kinoteko. Brez denarja. Zamisel je bila ohraniti filme, jih restavrirati in prikazovati. Če ni imel celotnega dela, je predvajal 10 ali 15 minut filma. Včasih nam je predvajal sovjetske filme s kitajskimi ali japonskimi podnapisi. Danes predvajamo približno 1300 filmov letno. Ko pridejo mladi, jim povemo, da si bomo ogledali črno-beli film. Sprva pravijo, da jih sovražijo, potem pa so navdušeni, zlasti nad obdobjem črno-belih komedij.

Kako vidite prehod s 35mm na digitalno tehnologijo?
Vsakič, ko se v filmski umetnosti pojavijo nove tehnike, pride do velikih sprememb. Na primer, ko so se pojavili zvočni filmi, so s seboj prinesli nov slog, nove igralce in režiserje. Pozneje so se zgodile še druge spremembe, na primer občutljivost filma. Nenadoma smo lahko snemali v slabi svetlobi. Digitalni film pomeni tudi globoko revolucijo za ustvarjanje. Danes lahko vsakdo posname film. Celo s telefonom. V Franciji danes nastane približno 300 filmov na leto. Filme ustvarjajo številne ženske. Hkrati so tu slabosti, saj si lahko filme ogledate na telefonu, kar je barbarstvo. Obstaja grožnja, da velika platna izginejo. Nekatere države, ki so včasih ustvarjale odlične filme, jih zdaj snemajo veliko manj. Nekatere velike ameriške produkcijske hiše na primer namesto filmov zdaj snemajo nadaljevanke.

Vaši filmi so dokaj narativni, z zelo posebnimi preobrati v načinu pripovedovanja. Se strinjate?
Narativne oz. igrane filme snemam, ker so mi blizu, saj je moj oče zgodbe pripovedoval vsej družini. Tako sem sprva razmišljal, da bi rad pripovedoval zgodbe skozi knjige, navsezadnje pa sem razumel, da je bolje, če jih pripovedujem filmsko. Moji filmi so prav to – zgodbe, ki jih posredujem ljudem, lastni družini in družinam sveta.

Veljate za političnega režiserja, za ustvarjalca, ki je vedno naslavljal vse velike nevralgične točke dobe.
Zame je vsak film političen. Filmi mi pomenijo uprizoritev. Tako kot so stari Grki v gledališču uprizarjali predstave, danes počnemo s filmi. Mislim pa, da je v predstavi, tako kot je to veljalo za stare Grke, pomembno povedati nekaj o družbi, v kateri živimo. Vendar ne poskušam podati političnega govora. Vsak film posnamem, ker se me je nekaj osebno dotaknilo. Občinstvu povem svoje mnenje, jih pozovem k razmisleku. Vstopam v razpravo z gledalci.

Povejte nam o svoji izbiri igralcev na splošno, saj se zdi, da k svojim filmom vedno pritegnete zvezdnike.
Menim, da so poglavitni režiserjevi sodelavci igralci. Vse od prvih dni, ko sem bil asistent režije, sem v gledališče, kino in Actors Studio zahajal, da bi spoznal igralce. In tudi za manjše vloge sem hotel dobre igralce.

Je res, da ste imeli težave pri izbiri Jacka Lemona za vlogo v filmu Pogrešan, ker so ga Američani dojemali izključno kot komičnega igralca?
To je ena tistih ameriških zgodb. Hotel sem angažirati Jacka Lemmona, pa so rekli, ne, lahko vam damo Gena Hackmana. Ugovarjal sem z navedbo prizora, ko se oče na ameriškem veleposlaništvu v Santiagu zaveda, da mu veleposlanik laže. Gene Hackman bi ga zgrabil za ovratnik in ga napadel s pestjo. Jack Lemon, sem rekel, je malomeščan iz New Yorka. Je dober človek. In sprejel bo vse, kar bo povedal ameriški veleposlanik. Vedno znova so me zavračali, potem pa je producent rekel, okej, dali vam bomo Jacka Lemmona. In seveda so bili potem zelo veseli, saj je bil Jack odličen in je za vlogo prejel veliko nagrad.

Pravijo, da se je včasih v Hollywoodu režiser glede svojega filma dogovarjal z ustvarjalnimi ljudmi v industriji, zdaj pa se mora pogajati s korporacijami in odvetniki, vsi pa se morajo strinjati z določenim prizorom ali igralcem. Je bila to tudi vaša izkušnja?
V Hollywoodu že od samega začetka industrije nastajajo izjemni filmi. Vendar mislim, da tam vlada ena sama filozofija. Moj prijatelj, režiser John Landis, mi je nekoč dejal, da je razlika med evropskimi in ameriškimi filmi sledeča. V ZDA ustvarjamo filme, kot drugje izdelujejo stole. Razmišljamo o čim večji prodaji. Tudi evropska kinematografija je kot izdelovanje stolov. Toda vi izdelujete stole z mislijo, da morajo biti zelo, zelo elegantni. Hollywood pa se tudi zaveda, da mora ustvarjati dobre filme, saj slabi ljudi ne bodo pritegnili.

Toda med postprodukcijo ste pobegnili iz Amerike, da bi bolj svobodno dokončali film.
Ne, imel sem samo določen pogoj, ki je precej evropski in za osebni film nujen. S Pogrešanim sem Američanom dejal: »Film bom posnel, če bom imel zadnjo besedo glede scenarija, igralske zasedbe in montaže. In rad bi vso postprodukcijo opravil v Parizu.« In to so sprejeli. Zakaj v Parizu? Da se ne bi preveč vmešavali.

Večkrat ste spregovorili o pisanju scenarija in ste scenarist večine svojih filmov. Zanima me, kaj vam scenarij predstavlja. Je to že film? Ali so tempo, občutje filma in režija že v scenariju?
Da. Namreč, ko pridem na snemanje, ne želim več razmišljati o pristopih, kaj storiti in kako. Globoko verjamem, da moraš pri oblikovanju scenarija zajeti vse. Potem si nekako svoboden. Ko deset tednov vsak dan snemaš osem do deset ur, ne moreš več improvizirati.

Ali to velja tudi za besedilo?
Igralcu ne moreš pustiti, da bi dialoge ustvarjal sam. Saj bi potem imel tri igralce s tremi različnimi dialogi. Zato je pomembno, da so dialogi natančni, kot v gledališču.