Japonski filmski kritik Shigehiko Hasumi, najboljši svoje sorte, je pred leti skozi opus Yasuza Masumure (1924-1986) skušal potegniti otipljivo rdečo nit, vendar je nazadnje kapituliral in priznal, da je Masumura težko smiselno kategorizirati tudi zato, ker nima reprezentativnega filma. Ne samo da Masumura nima reprezentativnega filma ali enotnega vizualnega sloga kot njegovi slovitejši sonarodnjaki – od Ozuja in Mizoguchija do Kurosawe in Oshime -, njegov opus nima niti prepoznavnega tematskega okvira ali izstopajoče mojstrovine, ob kateri bi tudi manj posvečeni ljubitelji filma zastrigli z ušesi. Nima svoje »zlate dobe«, ima pa točko kariernega preloma, ki se je zgodila v začetku sedemdesetih letih, ko je studio Daiei razglasil bankrot, Masumuru pa otežil filmsko dejavnost. Režiser, ki je v 35 letih posnel šestdeset filmov, je pod okriljem Daieja ustvaril po tri do štiri filme na leto, po tem pa kvečjemu po enega – z mešanimi rezultati.

Imel pa je svojo zvezdnico, Ayako Wakao, ki jo je odkril med asistiranjem Mizoguchiju pri njegovem zadnjem filmu. S to čudovito igralko je posnel tretjino svojih filmov. Skratka, lahko mirno napišemo, da sta bila Daiei in Ayako Wakao najbolj otipljivi stalnici njegovega opusa. Kot studijski režiser se je loteval različnih tem, vrstniškega nasilja v kontekstu povojne »mladinske kulture«, protivojnih in protikapitalističnih filmov, korporativnih špijonaž, žgečkljivih erotičnih filmov, ki so koketirali z japonsko tradicijo pinku eiga oziroma »roza filma«, predvsem pa filmov z odločnimi protagonistkami, običajno jih je utelešala Ayako Wakao. In če že moramo izbrskati osrednji motiv, potem ga pripišimo junakinjam in junakom, ki svoje individualne nagone nemalokrat privedejo na rob blaznosti, npr. v Tetovaži, Svastiki in Slepi pošasti, treh ekspresivnih klasikah naše kratke retrospektive, ki Masumurov opus prvič prinaša v našo regijo. Masumura ni bil le apologet žanrskega filma, temveč je žanre, ki jih je obdeloval, zelo rad subvertiral; sploh pri obravnavi žensk in njihovega telesa sprva zatirana in ponižana junakinja običajno uspe obrniti dinamiko moči, ob tem pa agresorja ne preseže le v igri dominacije, temveč tudi v perverznosti!

Masumura ni režiser eksploatacijskih filmov – to bi bila krivična oznaka -, temveč avtor, ki je elemente japonskih popularnih žanrov znal potentno zmešati s kritiko japonske povojne realnosti. Ob tem je uspešno zavračal vsakršno sentimentalnost in preizpraševal etične dileme – kot v vrhunskem, neponovljivem Rdečem angelu, kjer medicinska sestra med japonsko-kitajsko vojno, neverjetni »angel odrešitve«, hudo ranjenim vojakom ponuja spolno uteho, svojemu posiljevalcu pa s prostituiranjem priskrbi nujno potrebno krvno transfuzijo.

Ameriški kritik Jonathan Rosenbaum, eden prvih v anglosaškem svetu, ki je na prelomu stoletja opozarjal na opus kriminalno neidentificiranega avtorja, je v njegovih filmih prepoznal slogovne in tematske elemente Sama Fullerja, Nicholasa Raya, Douglasa Sirka in Franka Tashlina, slednjega npr. v sijajni družbeni satiri Velikani in igrače, kritiki naraščajoče »korporativne kulture« in brezobzirne tekmovalnosti, kjer v kontekstu slaščičarske industrije junakinjini gnili zobje postanejo promocijska senzacija.

Masumuri zahodnoevropski oziroma ameriški vplivi niso bili tuji; po študiju filozofije na tokijski univerzi se je na začetku petdesetih let filmsko izšolal na rimski Centro Sperimentale di Cinematografia, kjer so mu predavali Antonioni, Fellini in Visconti, po vrnitvi v domovino je asistiral Mizoguchiju in Ichikawi, nato pa začel za Daiei režirati lastne filme. Njegov opus je izrazito eklektičen, barvit, občasno nasilen in brezobziren, vedno pa pošten in skrajno individualen. Ni prenesel poceni manipulativnih trikov, kot se je rad izrazil, npr. velikih planov ali slikovitih pejsažov, oboževal pa je »negativni prostor«. Izmojstril je vsak žanr, ki se ga je lotil, nakar ga je preobrnil po svoje. Dolgo časa je bil najbolje varovana skrivnost japonskega filma, z digitalizacijo ključnih del ob stoletnici njegovega rojstva je čas, da to spremenimo.

Simon Popek