The price of a film access code is EUR 9
VOD access codes can only be purchased online: Cankarjev dom’s online ticketing site provides direct access to a film for which you have purchased the access code (ticket). Register here and create your user account.
Movies available as videos on demand (VOD) are accessed directly from www.liffe.si via My Account Cankarjev dom.
The list of films available for viewing via VOD as part of the 36th LIFFe will be published at a later date.
VOD: technical support for users from 3 p.m. to 9 p.m.
M +386 31 682 537
E [email protected]
For further information and assistance in purchasing access codes, do not hesitate to contact us at [email protected]
A selection of this year's Liffe films is available to TV subscribers of Telekom Slovenije, Liffe's main sponsor, via the DKino video library:
Telekom Slovenije's DKino video library includes two sections:
- LIFFE 2025 includes a selection of this year's Liffe films; film access code EUR 9,
- LIFFE features films shown at previous Liffe festivals and other festivals' favourites; film access code EUR 1.79 – EUR 4.
If you are a Telekom Slovenije subscriber, you can access this year's Liffe films directly through the DKino video library. The access codes will be charged as part of your monthly TV bill. Please note that access codes purchased via Cankarjev dom’s online ticketing site cannot be redeemed in the DKino video library.
od 12. novembra od 00.01 do 23. novembra 2025 do 23.59.
VOD filmi 34. Liffa v okviru Jadranske filmske mreže
Cena ogleda posameznega filma: 9 EUR, komplet vseh 5 filmov: 35 EUR
If you are not a logged-in user yet, please register by following this link and create your own user account, My Cankarjev dom Account.
We reserve the right to make changes to the programme.
Nekateri filmi 36. Liffa so na voljo za ogled z VOD (video na zahtevo)
Program in navodila za ogled na www.liffe.si.
Cena ogleda posameznega filma: 9 EUR
Za ogled filmov z VOD ni popustov.
Vstopnic za ogled filma v dvorani ali z VOD ni mogoče menjati ali zahtevati vračila denarja.
Liffe se bo letos poklonil samosvojima ustvarjalkama, ki sta zaznamovali svojevrstno politično in kulturno okolje, predvsem pa geografski prostor, v katerega sta postavljali usode svojih junakov. Če so filmi ukrajinske režiserke Solnceve »glas iz preteklosti« takratne Sovjetske zveze, melanholične in vizualno spektakularne podobe Ukrajine ob Dnepru, so dela Kelly Reichardt, ki bo letos v tekmovalnem programu Cannesa predstavila svoj novi film The Mastermind, postavljena v zanjo neavtohtono okolje tihomorskega severozahoda, ki predstavlja diametralno nasprotje s soncem obsijani Floridi, kjer je bila rojena in je leta 1994 posnela svoj prvenec River of Grass. Kot da bi bilo domače okolje zanjo zakleto, se je za svoj naslednji film Old Joy borila polnih ducat let; odtlej je večino svojega opusa postavila v deževno, sivo in redko poseljeno okolje Oregona in Montane, ki sta postala sinonima za njeno ustvarjanje enako, kot je npr. Faulknerjevo delo povezano z Misisipijem.
Pri Juliji Solncevi tovrstni odkloni niso nikoli obstajali; z možem Aleksandrom Dovženkom, klasikom sovjetskega nemega filma – v čigar Zemlji (1930), enem najlepših filmov o ukrajinski grudi, je nastopila tudi sama – je sodelovala vse do njegove smrti leta 1956. Po tem je v obdobju sovjetske odjuge predelala njegove zapiske in nedokončane scenarije ter samostojno režirala triptih filmov o Ukrajini oziroma regiji ob rekah Dneper in Desna, virtuozno (v barvah in na 70mm filmski trak) posnete »intimne spektakle« brez primere, v katerih se družbeni vidiki križajo s skrajno intimnostjo ukrajinskega človeka. Ti filmi obravnavajo drugo svetovno vojno, nacistično okupacijo Ukrajine, osvoboditev in povojno obnovo z naraščajočo industrializacijo regije. Slednja je med drugim prinesla gradnjo ogromnega jezu na Dnepru, ki ga, mimogrede, dokumentira njen prvenec Pesnitev o morju (1958) in katerega porušenju smo bili priče med aktualno rusko agresijo. Filmi Solnceve so pesnitve o življenju ob reki, kjer – kot razloži junak Očarljive Desne (1964) – »nas je pozimi zeblo, poleti žgalo, da bi nas spomladi ugonabljale narasle vode, jeseni pa globoko blato«.
Simon Popek