Po lanski retrospektivi, ki smo jo namenili italijanskemu političnemu filmu, se zdi nujno, da ob ponovnem dvigu desničarskega populizma prostor namenimo kritičnim glasovom liberalnih struj, ki so se znale odzvati na politične pretrese od sredine šestdesetih let naprej. Če je bil cinema politico v Italiji znak kolektivnega odpora proti italijanskim perečim vprašanjem ali evropskim kolonialnim zgodbam, je opus Coste-Gavrasa predstavil univerzalno kritično držo internacionalista, ki se izvrstno znajde v številnih žanrih in produkcijskih okoljih; ustvarjal je po vsej Evropi in v Hollywoodu, spogledoval se je s političnim trilerjem in družbenokritično dramo, posnel je celo eno najizvirnejših in avanturistično navdahnjenih »partizanaric« (Človek preveč, 1966), postavljeno v čas francoskega odpora med drugo svetovno vojno. Lahko zapišemo, da Costi-Gavrasu srce bije na levi, problematiziral je brutalnost vojaške hunte v domovini (Z, 1969), vdor sovjetskih tankov na Češkoslovaško (Priznanje, 1970), vojaški udar v Urugvaju (Obsedeno stanje, 1973), strmoglavljanje Allendeja in vzpostavitev Pinochetovega režima v Čilu (Pogrešani, 1982) ter zatiskanje oči Vatikana pred holokavstom (Amen., 2002). V domovino se je vrnil leta 2019, da bi z Odraslimi v sobi posnel dramatizacijo reševanja grške gospodarske krize leta 2015, zasnovano na knjigi Janisa Varufakisa, nekdanjega grškega finančnega ministra, ki jo je časnik The Guardian označil za »enega največjih političnih spominov vseh časov, zgodbo o visoki politiki, ki jo pripoveduje človek od zunaj. Varufakis je ponudil izjemno natančen in podroben opis sodobne (politične in finančne) moči«.