Tiskovna konferenca, 16. 10. 2018: Pred začetkom 29. Liffa

Na današnji novinarski konferenci so skorajšnji 29. Liffe predstavili: Simon Popek, programski direktor Liffa, Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma, pokrovitelje oziroma partnerje je zastopal Tomaž Jontes, direktor tržnega komuniciranja na Telekomu d.d., Matevž Jerman in Peter Cerovšek iz Društva za uveljanjanje kratkega filma Kraken, naprej še Jure Matičič iz Mestnega kina Domžale in Barbara Kelbl iz Kinodvora. Najprej je novinarje nagovorila generalna direktorica, ki je postregla s podatki o dobri obiskanosti ljubljanskega filmskega festivala. Tako število projekcij kot tudi obiskovalcev je namreč po njenih besedah od začetka leta 1990 vztrajno strmo naraščalo, s prvotnih trinajstih projekcij jih je bilo lani skoraj tristo – pri čemer je bilo obiskovalcev v prvem letu štiri tisoč, lani pa dvainštirideset tisoč. Sicer jih je bilo največ leta 2004, ko si je jesenske filmske projekcije ogledalo več kot petdeset tisoč obiskovalcev, prihodnje leto pa bo festivalsko vstopnico kupil milijonti gledalec. Generalna direktorica je nato predala besedo predstavniku partnerja in pokrovitelja Telekoma Tomažu Jontesu, zatem pa je letošnji izbor izčrpno predstavil programski direktor Simon Popek.

Omenil je prizorišča, ki ostajajo kakor zadnji dve leti nespremenjena, in se posvetil programskim sklopom. Letošnji retrospektivi bosta namenjeni češkemu novemu valu, ki se je sklenil z letos obhajanim letom 1968, prav letos pa sta preminula tudi Miloš Forman in Juraj Herz, ter t. i. berlinski šoli, ki jo na festivalu zastopajo predvsem dela Christiana Petzolda. V ospredju sklopa Fokus je vodilni kriterij prav tako zemljepisni ali geopolitični, pri teh filmih gre namreč za poreklo oziroma tematiziranje bloka držav nekdanje Sovjetske zveze. Popek je opozoril, da je razen Sergeja Loznice večina režiserjev iz tega sklopa mlajših generacij. Kot nasploh popularno na dosedanjih festivalih je omenil še islandsko filmsko produkcijo – v sklopu Perspektive je letos takšen denimo film Bojevnica. Programski direktor festivala je letošnji izbor označil za precej »komunikativen«, kar še posebej velja za Perspektive. V tej naj bi letos prevladovala komedija, a ne klasična, temveč satirična, ki resno problematiko obravnava z močno izraženim komičnim elementom. Popek je izpostavil kopico filmov znotraj vsakega programskega sklopa: Mala bela laž se odlikuje kot »duhovita satira« na aktualno problematiko t. i. fake news kot odraza tekmovanja klasičnih medijev z novimi; novi celovečerec Hiša, ki jo je zgradil Jack Larsa von Trierja je označil kot »delo, ki bo skrajno razdelilo mnenja«; iz Italije prihaja film Oni režiserja Paola Sorrentina, ki po Popkovih besedah ravno ne govori zgolj o Berlusconiju, temveč zajema »ves svet okrog njega, tj. svet visoke politike«; nemški film Stotnik režiserja Roberta Schwetkeja je Popek označil za »ne dovolj izpostavljen, a eden najboljših filmov letošnjega leta«; kot »eno bolj duhovitih črnih komedij« pa je ocenil edini letošnji grški film Sočutje režiserja Babisa Makridisa; ne nazadnje pa ne gre izpustiti niti Loveridgeevega dokumentarca o M. I. A. z naslovom Matangi/Maya/M.I.A., ki ga je programski direktor pohvalil kot »aktivistično močan film« o šrilanški aktivistki in glasbenici, po Popkovem primerljivi slovenskemu N'toku.

Pri društvu Kraken, pri katerem sicer še posebej cenijo »eksperimentalne in nekonvencionalne avtorske poetike«, je Jerman med drugim izpostavil animirano delo Celica režiserja Dušana Kastelica. Označil ga je z laskavim izrazom »mojstrsko delo«, ki »nadaljuje tradicijo uspešnih animacij zadnjih let«.

Jubilejni, že deseti Kinobalon je predstavila Barbara Kelbl iz Kinodvora, ki je še posebej izpostavila Piškujeve sanje režiserja Nile Madhaba Pande; gotovo gre za pretresljiv film, saj se ukvarja s problematiko pomanjkanja najosnovnejše infrastrukture oziroma neustreznih higienskih pogojev za dostojno preživetje skrajno revnih. Film to ponazori z otroško željo po na videz banalni dobrini – stranišču.

Spremljevalni program je nazadnje predstavil Jure Matičič iz Mestnega kina Domžale, ki je zainteresirano javnost opozoril na seminar »dobrih praks« z naslovom »Kakšen art kino potrebujemo?«. Na njem naj bi preverjali tudi, kako se kino spreminja in prilagaja sodobni kinematografiji, ter spoznavali, kaj je t. i. kino on demand v Avstriji, Nemčiji in Belgiji.

Tiskovno konferenco so sklenila novinarska vprašanja in odgovori glede programa pa tudi gostov; v nasprotju s programom, ki je včeraj izšel v programski knjižnici in katalogu, nekateri med njimi zaradi narave dela namreč še niso povsem potrjeni.

Kot vsako leto nas tudi na letošnjem, že 29. Liffu čakata obilica projekcij najzanimivejše trenutne filmske produkcije in dinamičen spremljevalni program, ki se bo filmske umetnosti loteval z različnih zornih kotov.

Nataša Šušteršič


Foto Iztok Dimc

 

S podporo programa Evropske unije Ustvarjalna Evropa – MEDIA /
With the support of Creative Europe - MEDIA Programme of the European Union